Roka prime pero in iz strnjene misli se skozi oko na papir izlije pesem. Pesnik se zbrano zazre v nebesno prostranstvo in zasliši prhutanje kril.

Mimo obzorja je švignila ptica in za sabo pustila eno samo mehko pero, ki se neslišno zasidra na sončni jasi.

Sredi trate je globel, globoka in temačna, iz nje kliče vabljiva tema. Tam notri se kot svetilke prižigajo zvezde in se v skupni usodi vrtinčijo vse do nič.

Nato usoda požene korenine, iz njih brstič, steblo in cvet in življenje se ponosno ziba sredi travnika. Na jesen cvet odpade in veter ga odnese na začetek vasi, do njive.

Tam sreča kmeta, ki se kot jadro neutrudno zaganja v brazde. Z eno roko priganja živino, a z drugo nežno gladi prst za bodoče rodove. Lesen plug škriplje od napora in skozenj se pretaka sila mogočnih dreves z bogatimi krošnjami.

Skozi krošnje lijejo radovedni sončni žarki in ožarijo drobceno gozdno jagodo v podrasti. Rdeča je, kot razigrano otroško lice, ki navdušeno vzklika nad svetom.

Na to nedolžno lice pade kaplja dežja in se zalesketa kot lunin sij na morski gladini. In proti obzorju pluje barka z razprostrtimi in napetimi jadri. Vneto se zaganja v valove kot burja v brkinske griče, preden prispe do vasi in završi med vaškimi hišami.

A v hiši gori ogenj, ki so ga prižgali preminuli starci v srčnem upanju na vedrejši jutri, čistejšo misel, orošeno oko in najlepšo pesem.

Nava Vardjan