Civilna iniciativa Brkini

Mehka slovenska duša

Mehkost slovenskega naroda in njegove duše se izraža skozi zgodovino njegovih dejanj. Orožje našega naroda je kultura. Meč, ki so ga drugi narodi uporabljali za konstitucijo in definicijo samega sebe, smo preko nevidne previdnosti zamenjali za pero in našo identiteto je izoblikovala kultura mehke besede.


Ko so divjale osvajalske vojne, so naši kulturniki in literati začeli s skoraj nemogočim ozaveščanjem strtega, zaničevanega, pokrajinsko in jezikovno razdrobljenega slovenskega naroda, da smo en narod, ki govori en jezik, slovenski jezik in da živimo na eni zemlji, naši zemlji. Pero nas je združilo. Naše orožje sta postala pesem in zgodba.


Eno največjih del slovenske literarne umetnosti je epska pesnitev Franceta Prešerna Krst pri Savici, ki jo pesnik posveti svojemu najboljšemu prijatelju Matiju Čopu. Bolečina, ki je izvirala iz izgube prijatelja je ustvarila pesnitev in hkrati prispevala narodu spomin na bratsko ljubezen, ki preseže vse omejitve, spore in različnosti ter poje hvalnico naše slovanske zgodovine. Mehkost, ki se kaže, se kaže v ljubečem odnosu do svojega brata.


Matiju Čopu:

»Vam izročim, prijatlja dragi mani!

Ki spi v prezgodnjem grobi, pesem milo;

Ločitvi  od njega mi je hladilo,

Bila je lek ljubezni stari rani.

…«

France Prešeren


Mehka občutljivost je preko literarne umetnosti postala večna, kot neizbrisljiv spomin živi v vseh rodovih.


Tuji sosednji narodi; Italijani in Nemci so si želeli potujčiti Slovence, nas napraviti za manjvredne in nam vcepiti v zavest, da smo kmetje in da kultura pomeni biti nekdo drug, ne Slovenec. Svojo občutljivo naravo smo se naučili skrivati, svojo mehkost pa zatirati, tako kot jo je zatirala v nas tuja gospoda. Iz tega izhaja svetobolje, neskončna bolečina slovenske duše, želja po izbrisu mehkosti, občutljivosti naše identitete. Želja po tem, da bi bili več in s tem naša hiba, da vedno klonimo pred tujim, ki naj bi bil močnejši od nas, ponosnejši, boljši,… tako pa postane naš gospodar.


Ivan Cankar v Hlapcih zapiše usodo slovenskega naroda iz preteklosti, v sedanjost in bodočnost:


»..Jerman: Kakšna je bila beseda, ki ste jo rekli? Kaj ste iznašli, da bi me do dna ranili? – Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan! /… / Hlapci! Med vas bi Kristus ne prišel z besedo, prišel bi z bičem! Norec, ki se je napravil, da bi vam odklepal to pamet devetkrat zaklenjeno - / … / Hlapci, obsojeni za hlapce - .«


To je največja hiba našega naroda. Zaradi mehkosti in občutljive narave je naš narod nesamozavesten, sebe doživlja kot manjvrednega, pokornega in hlapčevskega. A to ni resnica!


Mi smo tako veliki v svoji mehki vsebini!

Mi smo tako močni v svoji občutljivi vsebini!


Po nas se pretaka neskončna lepota naše naravne dežele, ki so jo za nas ohranili naši predniki nedotaknjeno. A je ranjena in jo boli! Naj nas to ne ustavi! Naj to ne izbriše spomina o bratstvu, sestrstvu, edinosti in spravi našega naroda. In naj ohranja mehkost svoje duše za vse rodove, ki prihajajo za nami kot svoj največji zaklad,…


… »Ni ga strah, ali sram ga je. Človeka ni sram nagnusnih spolzkih grehov, ki jih je bil nagrmadil na semnju; teh ga ni sram, kakor da bi mu le kar tako od suknje viseli in se jih lahko otrese že spotoma na cesti. Ali sram ga je čiste lepote, ki jo hrani zaklenjeno v sebi in ki je ostala neoskrunjena sredi pohujšanja v semanji krčmi, neoškropljena od kvant in kletev. Te lepote ga je sram. Rajši bi očitno razgalil svoje grešno telo, nego da bi bratu le za ozko špranjo odprl duri v hram, kjer gori čista luč, ki jo je bil v samotni uri sam prižgal. Skrbljivo čuva, da bi nikoli nihče ne zvedel za kapelico, v kateri hrani svoje najsvetejše boli, svoje najtišje radosti, brezmadežnost svoje mladosti, svoje najplemenitejše dejanje, morda edino v dolgem življenju… Vsega najlepšega ga je sram, najbolj sram pa ga je ljubezni.«


(Ivan Cankar, Podobe iz sanj, 1917, 11)


Anu Kahuna

 

Deuci

Zlata roža
Avtor besedila: Jože Humar. Avtorica simbolne upodobitve: Dara Aratt.